Če ste kdaj pogledali kakšno domačo ali še bolje tujo lestvico premožnih, ste verjetno opazili, da imajo te družine premoženje večinoma organizirano v obliki pravnih oseb, t. j. podjetji, holdingov in fundacij. Zakaj tako? Odgovor je očiten in hkrati večplasten.
Prvič zato, ker imate kot fizična oseba zelo omejen dostop do naložbenih možnosti na naložbenih trgih. Dostop imate zgolj do naložb, ki so namenjene t. i. »nepoučenim vlagateljem«, torej najbolj preprostih, lahko bi rekli tudi ljudskih naložb. Samo z dokazljivo dovolj visokim obsegom sredstev in dokazanimi izkušnjami boste lahko vlagali tudi v naložbe za t. i. »poučene vlagatelje«.
Če pa premoženje koncentrirate na pravno osebo, lahko na naložbenem trgu nastopite kot profesionalni ali celo institucionalni vlagatelj. S tem se vam odpirajo vrata do naložb, ki se jih ne sme javno oglaševati in so namenjene institucionalnim vlagateljem, kot so zavarovalnice, pokojninske družbe, fundacije in drugi institucionalni vlagatelji.
Drugič, ker večji portfelji ob upoštevanju vsaj minimalnih kriterijev strukturne razporeditve in razpršitve naložb kmalu postanejo kompleksni in s tem postaja administracija takšnih portfeljev velika obremenitev za nosilca. Seveda lahko koga pooblastite, da bo do neke mere prevzel to breme in izvajal administracijo, pripravo davčnih napovedi in ostalo namesto vas. A vendarle morate vedeti, da pogosto zakonodaja zahteva, da se upravitelji naložb obračajo direktno na lastnika le-teh in se kar opaznega dela bremena administracije in komunikacije ne boste znebili v nobenem primeru.
Če pa se naložbe izvajajo iz pravne osebe, bo Družinska Pisarna v sodelovanju z računovodstvom poskrbela za vso administracijo in bo angažma s strani družine zreduciran res na minimum.
Tretjič, ker je bistveno bolj enostavno dedovanje in razpolaganje z naložbenim premoženjem, ki je koncentrirano na podjetju.
Ko je potrebno družinski portfelj z recimo 40 ali 50 naložbami razdeliti na dediče, pride v takem primeru nujno do razdrobitve portfelja, podrtja primerne strukturne razporeditve in administrativno kompleksnih procesov za prenos tovrstnih naložb na dediče. Nato morajo vsak sam strukturno uravnotežiti svoje portfelje, voditi administracijo, davčne napovedi… Pri naložbenem podjetju pa se na dediče enostavno prenašajo deleži podjetja. Glede upravičenj pa se to lahko uredi s statutom podjetja in/ali družinsko pogodbo ali družinsko ustavo.
Četrti vidik je davčni vidik, ki se na žalost v Sloveniji nenehno spreminja. V razvitih državah je praviloma obdavčitev fizičnih oseb višja, kot obdavčitev pravnih oseb, saj slednje veliko laže premaknejo svoj sedež in/ali naložbe v tujino, kot fizične osebe. V Sloveniji se tudi gibljemo v tej smeri in bomo verjetno v desetletju ali dveh tudi s tega vidika postali primerljivi z razvitim zahodom.
Tako smiseln in profesionalen pristop urejanja in vodenja blaginje praviloma pomeni institucionalizacijo in koncentracijo naložbenega družinskega premoženja na pravni osebi, kar je lahko d.o.o., ali pa tudi kaj drugega. Če je le možno, se izogibamo izvajanju naložb, katerih nosilec bi bila fizična oseba.
Skupna značilnost ključnih ljudi v podjetniških družinah je kronično pomanjkanje časa. Da so uspešni, morajo ves svoj čas namenjati poslu. Posledično niso dovolj dosledni na drugih področjih, tudi pri upravljanju premoženja ne.
mag. Samo Lubej, objavljeno v DELO, 27.11.2017.
